GOZDNI BONTON

Potok Lešnica

Opis

Izvira na zahodnem delu Krškega hribovja, pod Hmeljniškim borštom, kjer se v povirno dolino steka več studencev. V zgornjem toku je dolina globoko vrezana v neprepustne laporne kamnine kredne starosti, potok pa dobi več pritokov z Grčevja. Dinamičen potok, ki je nekdaj gnal tri mline, oblikujejo številne brzice in tolmuni. Na mnogih mestih je opazno izločanje lehnjaka.

V spodnjem toku preide Lešnica na prepustne apnence. Pod Starim gradom je vrezala dobrih 300  metrov dolgo in 50 metrov globoko prebojno sotesko, s slikovitim nizom kaskad, brzic in tolmunov. Tu se vanj podzemsko steka potok z zakraselega pobočja Trške gore, ki ponika pod Črešnjicami. Pod sotesko se dolina razširi, tok umiri, potok pa v blagih meandrih steče do Krke.

Hidrološki podatki

• dolžina potoka: 6,9 km
• prispevno območje: 9,1 km²
• izviri: nadmorska višina cca 450 m,
• izliv: nadmorska višina156 m
• povprečen padec: 4%
• srednja letna voda: 0,144 m³/s
• večletne visoke vode: preko 10 m³/s

Živi svet

Potok je pomemben kot habitat raka koščaka, izlivni del pa kot drstišče rib, še zlasti podusti. Hitremu vodnemu toku so se prilagodili rakci postranice in več vrst vodnih žuželk: enodnevnice, vrbnice in kačji pastirji, ki se skrivajo pod kamni. Ob potoku so pogoste dvoživke (navadni močerad) in plazilci (belouška, modras). Izlivni del občasno obišče vidra, med vodnimi pticami pa siva pastirica.

Stanje

Potok je naravno ohranjen, izjema je reguliran odsek pod avtocesto.

Zaradi obremenjenosti s pesticid in gnojili, so problematični pritoki z Grčevja.

V spodnjem toku so zabeleženi številni odvrženi odpadki.

V zadnjem obdobju potok v spodnjem toku pogosto presuši zaradi ponikanja.

Varstveni status

Celoten potok je opredeljen kot naravna vrednota državnega pomena.

Priloge:

• Karta 1: Potoka Lešnica s pritoki, 1:20000
• Karta 2: Učna pot, 1:3000
• Foto 1a: V soteski pod gradom je slikovit niz kaskad in brzic
• Foto 1b:
• Foto 2: Rak koščak. Ustreza mu hladna in hitro tekoča voda zgornjega in srednjega toka Lešnice. Preko dne se skriva pod kamni v tolmunih ali v obrežnih luknjah – račinah, ponoči pa išče hrano: alge, odmrle rastline, vodne žuželke, mehkužce, ikre, mrtve ribe. Pozimi se aktivnost vode zmanjša. Parijo se jeseni. Samice nosijo jajčeca na zadku do pomladi, ko se izležejo mladiči. Med rastjo se večkrat levijo. Zrastejo do 10 cm. Prve od petih parov hodilnih nog so preobražene v škarje za prijemanje hrane in obrambo.
• Foto 3: Navadni močerad, pogosta dvoživka ob potoku

• Foto 4: Modras v skalnem pobočje pod gradom

Postavili: Osnovna šola Otočec

Vsebina: Zavod RS za varstvo narave OE Novo mesto

Fotografije: A. Hudoklin, D. Klenovšek, Karta: J. Božič

Postavitev omogočili: ….

DREVESNE VRSTE

BUKEV

Bukev (Fagus sylvatica) je eno izmed najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Če bi bili gozdovi povsem prepuščeni naravnemu razvoju, bi bukev predstavljala 58 % celotne lesne zaloge. Danes je njen delež okoli 29 %.

Bukev zraste do 40 m visoko in ima premer debla do enega metra. Posamezna drevesa lahko dosežejo večje dimenzije. Deblo ima sivo in gladko skorjo, na kateri so jasno vidni ostanki odpadlih vej. Popki so podolgovat, 2 cm dolgi in rjave barve. Listi so ovalni, dolgi od 4 do 10 cm. Spomladi so svetlo zeleni preko poletja pa potemnijo in postanejo temno zeleni. Bukev cveti maja, plodovi – žir – pa dozorijo zgodaj jeseni. Dobro uspeva na svežih in globokih s kalcijem bogatih tleh. Dobro uspeva tudi v senci, predvsem mlade bukve lahko več deset let rastejo v senci drugih dreves. Občutljiva je na sončne opekline, ki nastanejo, če popolnoma odstranimo okoliško drevje in so debla izpostavljena močnemu soncu.

HRAST

Pri nas je v gozdovih razširjenih pet različnih vrst hrastov: dob (Quercus robur), graden (Quercus petrea), puhasti hrast (Quercus pubescens), cer (Quercus cerris), črničevje ali črnika (Quercus ilex) in oplutnik (Quercus crenata). Najbolj razširjena sta dob in hrast, ki se pojavljata kot primes v listnatih in mešanih gozdovih. V preteklosti so pri nas uspevali predvsem nižinski gozdovi doba, ki pa so jih posekali zaradi kmetijstva. Danes je kot hrastov gozd ohranjen le še Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki in nekaj ostankov v Pomurju. Hrasti v skupni lesni zalogi slovenskih gozdov predstavljajo okoli 8 %. Hraste ogroža hrastova pepelovka.

PRAVI KOSTANJ

Pravi ali domači kostanj (Castanea sativa) najdemo skoraj po vsej Sloveniji z izjemo Koroške. Raste do nadmorske višine 800 m. Pomemben je zaradi plodov, ki so imeli v preteklosti velik pomen v prehrani.

Pravi kostanj zraste do 35 m visoko in doseže premer do 3 m. Skorja je v mladosti srebrno siva in gladka. S starostjo razpoka in postane rjavo siva. Razpoke so globoke in spiralno potekajoče. Listi so dolgi do 30 cm in spodaj svetlejši. So nazobčani. Cveti junija in v začetku julija, plodovi dozorijo oktobra. Kostanj dobro uspeva na globokih, rahlih, zmerno vlažnih, humoznih in peščeno glinastih tleh. Potrebuje veliko kalija. Ustrezajo mu kisla tla. Potrebuje veliko toplote.

SMREKA

Smreka (Picea abies) je najbolj številčna drevesna vrsta pri nas. Nekoč ni bila tako razširjena in je poraščala le gorske predele in hladne doline. V drugi polovici 19. stoletja so jo začeli masovno saditi tudi drugod in danes porašča skoraj vso Slovenijo z izjemo suhega obalnega dela in močvirnatih delov Panonske nižine. V lesni zalogi naših gozdov ima okoli 32 % delež.

Smreka zraste do 60 m visoko. Izjemna drevesa so še nekaj metrov višja. Deblo ima rdečkasto rjavo razdrapano skorjo. Brsti so dolgi do 6 mm. Iglice so dolge 1 do 2,5 cm in so na koncu ošiljene. Če primemo v roko vejo z iglicami, nas te zbadajo v dlan. Tako smreko tudi enostavno ločimo od jelke. Smrekove iglice so štirirobe. Na veji ostanejo od 5 do 7 let, v nekaterih primerih tudi do 9 let. Moški cvetovi so na lanskih poganjkih v srednjem in zgornjem delu krošnje. So rumeno rjave ali rumeno rdeče barve. Ženski cvetovi so v socvetjih in svetlo rdeče barve na koncu poganjkov v zgornjem delu krošnje. Smreka cveti od konca aprila do konca maja, v posameznih letih zelo intenzivno. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki visijo navzdol. Storži dozorijo jeseni, vendar ostanejo zaprti. Odpirati se začnejo februarja iz njih pa izpadajo semena s krilci. Storži preko poletja odpadejo. Smreka ima zelo plitev koreninski sistem. Korenine segajo le nekaj decimetrov globoko, so pa zato široko razvejane.