STARI GRAD

Stari grad pri Otočcu se nahaja v naselju Zagrad pri Otočcu. Stoji nad strmo sotesko potoka Lešnica med vinogradniškima predeloma Grčevja in Trške gore. Ima pestro zgodovinsko preteklost, o njem je nastalo mnogo zgodb.

KRAŠKI POJAVI

Grajska gozdna uèna pot leži na kraškem svetu jugovzhodne Slovenije (Dolenjski kras), kjer se stikajo razlièni tipi krasa: visoki dinarski kras (Koèevski rog, Goteniški Snežnik, Gorjanci, Radoha), nizki dinarski kras (kraške planote in ravniki Suhe krajine, Temeniškega in Novomeškega podolja, Bela krajina) ter predalpski osamljeni kras (Krško hribovje).

KRAŠKI RELIEF zavzema 1/4 površja Slovenije. Za njegov nastanek sta pomembna voda in apnenec. Glavni dejavnik preoblikovanja površja je kemièno preperevanje. Loèimo površinske in podzemne kraške oblike, izmed katerih so najpogostejši: kraška polja, vrtaèe, uvale, škraplje, suhe doline, ponori, brezna in kraške jame. Z jamarstvom se ukvarja speleologija. Slovenski matièni Kras je šolski primer krasa in je najznaèilnejši svetovni kras z veèino svetovnih evidentiranih kraških pojavov. Po slovenskem Krasu se podobna pokrajina kjerkoli na svetu imenuje kras.

Proces, ki ustvarja za kras tipiène reliefne oblike, se imenuje kemièna erozija ali korozija. Korozija je proces raztapljanja apnenca. Poteka z delovanjem padavinske vode, obogatene z ogljikovim dioksidom, na apnenec. Intenzivnost raztapljanja apnenca je moèno odvisna od èistosti in razpokanosti kamnine ter od kolièine CO2, ki se ga voda nabere iz zraka, najveè pa v prsti.

Kraških pojavov ni brez vode in hkrati velja, da kras skoraj nima površinsko tekoèih voda. Zaradi prepustnosti apnenca so znaèilne specifiène vodne razmere.Na robu kraškega sveta so pogosti kraški izviri.Vodo lahko zbira reka , ki oblikuje normalen reèni relief ali pa kraška reka, imenovana ponikalnica.Ponikalnica je reka s kraškim izvirom, ki ponavadi teèe po neprepustni podlagi kraškega polja, na stiku z apnencem pa ponikne oz. izgine v tla. To mesto imenujemo požiralnik, ponikev ali pa jamski ponor, èe voda izginja v jamo.

Zanimiv kraški pojav so tudi lehnjakovi pragovi, ki so nastali tudi na Lešniškem potoku. Lehnjak je moèno porozna, lahka in luknjièava karbonatna kamnina, ki nastaja v vodi in ob njej. Voda, ki teèe preko mahu na njem, odlaga apnenec, zaradi èesar s èasom mah okameni in se spremeni v lehnjak.

GOZDNI BONTON

POTOK LEŠNICA

OPIs

Izvira na zahodnem delu Krškega hribovja, pod Hmeljniškim borštom, kjer se v povirno dolino steka več studencev. V zgornjem toku je dolina globoko vrezana v neprepustne laporne kamnine kredne starosti, potok pa dobi več pritokov z Grčevja. Dinamičen potok, ki je nekdaj gnal tri mline, oblikujejo številne brzice in tolmuni. Na mnogih mestih je opazno izločanje lehnjaka.

 

V spodnjem toku preide Lešnica na prepustne apnence. Pod Starim gradom je vrezala dobrih 300  metrov dolgo in 50 metrov globoko prebojno sotesko, s slikovitim nizom kaskad, brzic in tolmunov. Tu se vanj podzemsko steka potok z zakraselega pobočja Trške gore, ki ponika pod Črešnjicami. Pod sotesko se dolina razširi, tok umiri, potok pa v blagih meandrih steče do Krke.

Hidrološki podatki

  • dolžina potoka: 6,9 km
  • prispevno območje: 9,1 km2
  • izviri: nadmorska višina cca 450 m,
  • izliv: nadmorska višina156 m
  • povprečen padec: 4%
  • srednja letna voda: 0,144 m3/s
  • večletne visoke vode: preko 10 m3/s

 

Živi svet

Potok je pomemben kot habitat raka koščaka, izlivni del pa kot drstišče rib, še zlasti podusti. Hitremu vodnemu toku so se prilagodili rakci postranice in več vrst vodnih žuželk: enodnevnice, vrbnice in kačji pastirji, ki se skrivajo pod kamni. Ob potoku so pogoste dvoživke (navadni močerad) in plazilci (belouška, modras). Izlivni del občasno obišče vidra, med vodnimi pticami pa siva pastirica.

 

Stanje

Potok je naravno ohranjen, izjema je reguliran odsek pod avtocesto.

Zaradi obremenjenosti s pesticid in gnojili, so problematični pritoki z Grčevja.

V spodnjem toku so zabeleženi številni odvrženi odpadki.

V zadnjem obdobju potok v spodnjem toku pogosto presuši zaradi ponikanja.

 

Varstveni status

Celoten potok je opredeljen kot naravna vrednota državnega pomena.

RAK KOŠČAK

NAVADNI MOČERAD

MODRAS

RAK KOŠČAK

Ustreza mu hladna in hitro tekoča voda zgornjega in srednjega toka Lešnice. Preko dne se skriva pod kamni v tolmunih ali v obrežnih luknjah – račinah, ponoči pa išče hrano: alge, odmrle rastline, vodne žuželke, mehkužce, ikre, mrtve ribe. Pozimi se aktivnost vode zmanjša. Parijo se jeseni. Samice nosijo jajčeca na zadku do pomladi, ko se izležejo mladiči. Med rastjo se večkrat levijo. Zrastejo do 10 cm. Prve od petih parov hodilnih nog so preobražene v škarje za prijemanje hrane in obrambo.

GOZDNE ŽIVALI

GOZDNE VRSTE

SMREKA

Smreka (Picea abies) je najbolj številčna drevesna vrsta pri nas. Nekoč ni bila tako razširjena in je poraščala le gorske predele in hladne doline. V drugi polovici 19. stoletja so jo začeli masovno saditi tudi drugod in danes porašča skoraj vso Slovenijo z izjemo suhega obalnega dela in močvirnatih delov Panonske nižine. V lesni zalogi naših gozdov ima okoli 32 % delež.

BUKEV

Bukev (Fagus sylvatica) je eno izmed najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Če bi bili gozdovi povsem prepuščeni naravnemu razvoju, bi bukev predstavljala 58 % celotne lesne zaloge. Danes je njen delež okoli 29 %. Bukev zraste do 40 m visoko in ima premer debla do enega metra. Deblo ima sivo in gladko skorjo, na kateri so jasno vidni ostanki odpadlih vej. Popki so podolgovat, 2 cm dolgi in rjave barve. Listi so ovalni, dolgi od 4 do 10 cm. Spomladi so svetlo zeleni preko poletja pa potemnijo in postanejo temno zeleni. 

ČRNI GABER

Črni gaber (Ostrya carpinifolia) je razširjen po vsej Sloveniji. Največ ga je na Krasu. Zraste do 20 m visoko in doseže do 50 cm premera. Izjemna drevesa so lahko debelejša. Koreninski sistem je globok in dobro razvit. Skorja je temna skoraj črna in močno razbrazdana. Listi so do 13 cm dolgi in do 6 cm široki, na robu dvakrat napiljeni. Cveti aprila in maja, plodovi dozorijo julija in avgusta. Dobro uspeva na južnih toplih pobočjih, kjer so tla revna in imajo majhno sposobnost zadrževanja vode. Potrebuje veliko sonca.

DIVJA ČEŠNJA

Zgodaj spomladi, ko drevesa ravno začenjajo odpirati popke, lahko pri gozdovih na pobočju že od daleč vidimo bele »otočke.« To je divja češnja (Prunus avium), drevesna znanilka pomladi. V domačih vrtovih gojimo njene plemenite sorte. Divja češnja zraste do 25 m visoko in običajno ne preseže 0,8 m v premeru. Poznana so drevesa, ki so dosegla večje primere, vendar so to običajno domače češnje. Redko preseže starost 100 let

HRAST

Pri nas je v gozdovih razširjenih pet različnih vrst hrastov: dob (Quercus robur), graden (Quercus petrea), puhasti hrast (Quercus pubescens), cer (Quercus cerris), črničevje ali črnika (Quercus ilex) in oplutnik (Quercus crenata). Najbolj razširjena sta dob in hrast, ki se pojavljata kot primes v listnatih in mešanih gozdovih. V preteklosti so pri nas uspevali predvsem nižinski gozdovi doba, ki pa so jih posekali zaradi kmetijstva. Danes je kot hrastov gozd ohranjen le še Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki in nekaj ostankov v Pomurju. Hrasti v skupni lesni zalogi slovenskih gozdov predstavljajo okoli 8 %

ROBINIJA

Robiniji (Robinia pseudoacacia) vse prepogosto rečemo napačno akacija ali neprava akacija (prevod dela latinskega imena – pseudoacacia) pa tudi bela akacija (zaradi belih cvetov). Čeprav skupaj z akacijami sodi v isto družino (metuljnice – Fabaceae), pa sta rodova povsem različna. Res pa je, da je robinija na videz nekoliko podobna nekaterim akacijam. Za razširjenost napačnega imena akacija imajo veliko zaslugo čebelarji, ki med robinije ponujajo kot akacijev med.

DUGLAZIJA

Duglazija (Pseudotsuga menziesii) izvira iz zahodnega dela Severne Amerike. Je drevesna vrsta iz družine borovk, kamor sodijo, med drugim, tudi bori, jelke, macesni, smreke in cedre, ki doseže najvišje višine. Najvišja duglazija, ki raste v ZDA presega 100 m višine. Raste hitro in je bolj odporna od smreke na sušo. Zato se o njej razmišlja, da bi jo lahko pri nas sadili v gozdovih namesto smreke, ki jo v tem stoletju zdelujejo ujme in gradacije škodljivcev, kar je povezano s podnebnimi spremembami.

LESKA

Navadna leska (Corylus avellana) je grm, ki nas konec poletja in na začetku jeseni razveseljuje s svojimi plodovi – lešniki. Ti se uporabljajo za pripravo različnih jedi, predvsem sladic. Lesko bomo najpogosteje našli ob gozdnem robu in na površinah v zaraščanju. Navadna leska je grm, ki zraste do 8 m visoko. Je listopadni grm z močno razvejano in gosto krošnjo. Kjer se množično naseli, tvori neprehodne sestoje. Ima plitev koreninski sistem. Skorja je gladka in siva s številnimi belimi lenticelami. Listi so veliki 6 do 12 cm dolgi in široki. Zgornja stran je temnejša od spodnje, kjer so jasno vidne izbočene žile. Ob žilah so dlačice.

DIVJI BEZEG

V gozdovih na posekah in na gozdnem robu raste bližnji sorodnik črnega bezga. To je nekoliko nižji divji bezeg (Sambucus racemosa), ki ima značilno rdeče jagode. Te predstavljajo hrano številnim gozdnim živalim. Divji bezeg raste po vsej Sloveniji, največ pa ga je v gorskem in subalpinskem pasu vse do 1700 m visoko. Najpogosteje je na gozdnih robovih, kjer so tla sveža, rahla in humozna. Zasadi se tudi na posekah, požariščih in ob širših gozdnih cestah. Je do 3 metre visok zelo gost grm, ki ima zelo plitev in razvejan koreninski sistem

 

 

IGRA
Your Title Goes Here
Visited 112 times, 1 visit(s) today