Legenda:
A: stari grad
B: Rastlinske vrste
Gozdna drevesa
Drevesa so rastline, ki najbolj zaznamujejo gozd. Brez njih ne bi bilo gozda. So lesnate rastline, ki imajo običajno eno navpično rastoče deblo, iz katerega izraščajo posamezne veje in so višja od treh metrov. Drevesa imajo korenine, deblo, veje in liste oz. iglice.
Bukev
Bukev (Fagus sylvatica) je eno izmed najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Če bi bili gozdovi povsem prepuščeni naravnemu razvoju, bi bukev predstavljala 58 % celotne lesne zaloge. Danes je njen delež okoli 29 %.
Bukev zraste do 40 m visoko in ima premer debla do enega metra. Posamezna drevesa lahko dosežejo večje dimenzije. Deblo ima sivo in gladko skorjo, na kateri so jasno vidni ostanki odpadlih vej. Popki so podolgovat, 2 cm dolgi in rjave barve. Listi so ovalni, dolgi od 4 do 10 cm. Spomladi so svetlo zeleni preko poletja pa potemnijo in postanejo temno zeleni. Bukev cveti maja, plodovi – žir – pa dozorijo zgodaj jeseni. Dobro uspeva na svežih in globokih s kalcijem bogatih tleh. Dobro uspeva tudi v senci, predvsem mlade bukve lahko več deset let rastejo v senci drugih dreves. Občutljiva je na sončne opekline, ki nastanejo, če popolnoma odstranimo okoliško drevje in so debla izpostavljena močnemu soncu.
Divja češnja
Zgodaj spomladi, ko drevesa ravno začenjajo odpirati popke, lahko pri gozdovih na pobočju že od daleč vidimo bele »otočke.« To je divja češnja (Prunus avium), drevesna znanilka pomladi. V domačih vrtovih gojimo njene plemenite sorte.
Divja češnja zraste do 25 m visoko in običajno ne preseže 0,8 m v premeru. Poznana so drevesa, ki so dosegla večje primere, vendar so to običajno domače češnje. Redko preseže starost 100 let. Ko doseže starost okoli 60 let, preneha rasti v višino in les začne počasi trohneti. Deblo poteka pogosto skoraj do vrha. Skorja je rjavosiva ali svetlosiva in tanka. Je gladka in posejana z lenticelami. Pri starejših drevesih se lubje lušči v trakovih, skorja pa razpoka. Koreninski sistem se prilagodi globini gozdnih tal. Divja češnja cveti aprila in maja ter se istočasno olista. Cvetovi so bele barve in združeni v sedeče kobule po tri. Plodovi dozorijo sredi poletja in so manjši kot pri domači češnji. Listi so enostavni, podolgovati in eliptični. Dosežejo dolžino do 12 cm. Na vrhu peclja sta dve jasno vidni rdeči žlezi.
Uspeva po vsej Sloveniji. Pojavlja se posamezno ali v manjših skupinah v mešanih gozdovih, kjer je veliko drugih drevesnih vrst. Pogosta je v sredogorskih bukovih gozdovih in gozdovih gradna ter gabra. Raste do 1700 m visoko, vendar pa je nad 800 m redka. Dobro uspeva na toplih in sončnih rastiščih z bogatimi in svežimi tlemi. Suša ji ne ustreza.
Divja češnja je manjši posebnež med listavci. Poleg črne jelše je edini listavec pri nas, ki ustvari deblo skoraj do samega vrha. Pri drugih drevesnih vrstah se ta rad razdeli na več vrhov oz. vej. Veje pogosto rastejo v vencih, kot je to značilno za iglavce (smreka, jelka). Pri poškodbah tvori zaščitno smolo, ki zaščiti rano.
Smreka
Smreka (Picea abies) je najbolj številčna drevesna vrsta pri nas. Nekoč ni bila tako razširjena in je poraščala le gorske predele in hladne doline. V drugi polovici 19. stoletja so jo začeli masovno saditi tudi drugod in danes porašča skoraj vso Slovenijo z izjemo suhega obalnega dela in močvirnatih delov Panonske nižine. V lesni zalogi naših gozdov ima okoli 32 % delež.
Smreka zraste do 60 m visoko. Izjemna drevesa so še nekaj metrov višja. Deblo ima rdečkasto rjavo razdrapano skorjo. Brsti so dolgi do 6 mm. Iglice so dolge 1 do 2,5 cm in so na koncu ošiljene. Če primemo v roko vejo z iglicami, nas te zbadajo v dlan. Tako smreko tudi enostavno ločimo od jelke. Smrekove iglice so štirirobe. Na veji ostanejo od 5 do 7 let, v nekaterih primerih tudi do 9 let. Moški cvetovi so na lanskih poganjkih v srednjem in zgornjem delu krošnje. So rumeno rjave ali rumeno rdeče barve. Ženski cvetovi so v socvetjih in svetlo rdeče barve na koncu poganjkov v zgornjem delu krošnje. Smreka cveti od konca aprila do konca maja, v posameznih letih zelo intenzivno. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki visijo navzdol. Storži dozorijo jeseni, vendar ostanejo zaprti. Odpirati se začnejo februarja iz njih pa izpadajo semena s krilci. Storži preko poletja odpadejo. Smreka ima zelo plitev koreninski sistem. Korenine segajo le nekaj decimetrov globoko, so pa zato široko razvejane.
Hrast
Pri nas je v gozdovih razširjenih pet različnih vrst hrastov: dob (Quercus robur), graden (Quercus petrea), puhasti hrast (Quercus pubescens), cer (Quercus cerris), črničevje ali črnika (Quercus ilex) in oplutnik (Quercus crenata). Najbolj razširjena sta dob in hrast, ki se pojavljata kot primes v listnatih in mešanih gozdovih. V preteklosti so pri nas uspevali predvsem nižinski gozdovi doba, ki pa so jih posekali zaradi kmetijstva. Danes je kot hrastov gozd ohranjen le še Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki in nekaj ostankov v Pomurju. Hrasti v skupni lesni zalogi slovenskih gozdov predstavljajo okoli 8 %. Hraste ogroža hrastova pepelovka.
Črni gaber
Črni gaber (Ostrya carpinifolia) je razširjen po vsej Sloveniji. Največ ga je na Krasu.
Črni gaber zraste do 20 m visoko in doseže do 50 cm premera. Izjemna drevesa so lahko debelejša. Koreninski sistem je globok in dobro razvit. Skorja je temna skoraj črna in močno razbrazdana. Listi so do 13 cm dolgi in do 6 cm široki, na robu dvakrat napiljeni. Cveti aprila in maja, plodovi dozorijo julija in avgusta. Dobro uspeva na južnih toplih pobočjih, kjer so tla revna in imajo majhno sposobnost zadrževanja vode. Potrebuje veliko sonca.
Les je trd in težak. Njegova gostota je od 860 do 920 kg/m3. Njegov les zaradi trdote ni cenjen. Črni gaber je pomemben kot pionirska vrsta, ki porašča gola strma in topla pobočja.
Robinija
Robiniji (Robinia pseudoacacia) vse prepogosto rečemo napačno akacija ali neprava akacija (prevod dela latinskega imena – pseudoacacia) pa tudi bela akacija (zaradi belih cvetov). Čeprav skupaj z akacijami sodi v isto družino (metuljnice – Fabaceae), pa sta rodova povsem različna. Res pa je, da je robinija na videz nekoliko podobna nekaterim akacijam. Za razširjenost napačnega imena akacija imajo veliko zaslugo čebelarji, ki med robinije ponujajo kot akacijev med.
Robinija je drevesna vrsta, ki jo gozdarji obravnavajo kot plevel. Je tujerodna drevesna vrsta, ki se v naših gozdovih močno širi, pri tem pa izpodriva domače drevesne vrste. Robinija izvira iz Severne Amerike, v Evropo pa so jo razširili na začetku 17. stoletja. Zaradi uporabnega lesa in velike medonosnosti so jo namenoma gojili, razširila pa se je tudi v naravne gozdove.
Gozdni_bonton_2019_SLO_za_tisk_page_1
Gozdni_bonton_2019_SLO_za_tisk_page_2
Živalski svet Gozdne učne poti
Grad je ime verjetno dobil po gradnji mlajšega gradu na Otočcu. To bi pomenilo, da začetki gradu segajo daleč nazaj v 12. stol.. Stari grad (Altenburg) se v viri prvič omenja leta 1251. Zgradili so ga Oglejski patrijarhi kot svojo najvzhodnejšo postojanko. Gradnjo gradu so si ljudje razlagali z legendami, ena izmed njih govori da naj bi grad zgradil velikan Samson še pred Kristusom za zidanje naj bi uporabili morsko vodo, zato je zidovje še danes tako močno. Upravljali so ga vitezi Starograjski, v letih 1230–1232 je omenjen vitez Albert, po letu 1334, ko je rodbina izumrla. Grad pa je podedoval. Stari grad je zatem hitro menjaval lastnike, saj ga je že leta 1635 kupil baron JermanValvasor in ga štiri leta kasneje prodal. Leta 1696 ga je kupil baron Mordachis, tri leta zatem pa je prešel v posest pl. Breckensow Družina Breckerfeld ga je posedovala daljše obdobje (1699–1806). Leta 1806 so kot lastniki gradu sledili italijanski grofje Margheri de Commandona, ki so stavbo med obema vojnama (1931) podarili konventu usmiljenih bratov v Novem mestu.
