1.Stari grad

2.Gozdni bonton

3.Pregledna tabla

4.Gozdne živali

5.Lešniški potok

6.Drevesne vrste

STARI GRAD

GOZDNI BONTON

GOZDNE ŽIVALI

LEŠNIŠKI POTOK

Opis

Izvira na zahodnem delu Krškega hribovja, pod Hmeljniškim borštom, kjer se v povirno dolino steka več studencev. V zgornjem toku je dolina globoko vrezana v neprepustne laporne kamnine kredne starosti, potok pa dobi več pritokov z Grčevja. Dinamičen potok, ki je nekdaj gnal tri mline, oblikujejo številne brzice in tolmuni. Na mnogih mestih je opazno izločanje lehnjaka.

V spodnjem toku preide Lešnica na prepustne apnence. Pod Starim gradom je vrezala dobrih 300 metrov dolgo in 50 metrov globoko prebojno sotesko, s slikovitim nizom kaskad, brzic in tolmunov. Tu se vanj podzemsko steka potok z zakraselega pobočja Trške gore, ki ponika pod Črešnjicami. Pod sotesko se dolina razširi, tok umiri, potok pa v blagih meandrih steče do Krke.

Hidrološki podatki

dolžina potoka: 6,9 km
prispevno območje: 9,1 km²
izviri: nadmorska višina cca 450 m,
izliv: nadmorska višina156 m
povprečen padec: 4%
srednja letna voda: 0,144 m³/s
večletne visoke vode: preko 10 m³/s

Živi svet

Potok je pomemben kot habitat raka koščaka, izlivni del pa kot drstišče rib, še zlasti podusti. Hitremu vodnemu toku so se prilagodili rakci postranice in več vrst vodnih žuželk: enodnevnice, vrbnice in kačji pastirji, ki se skrivajo pod kamni. Ob potoku so pogoste dvoživke (navadni močerad) in plazilci (belouška, modras). Izlivni del občasno obišče vidra, med vodnimi pticami pa siva pastirica.

Stanje

Potok je naravno ohranjen, izjema je reguliran odsek pod avtocesto.

Zaradi obremenjenosti s pesticid in gnojili, so problematični pritoki z Grčevja.

V spodnjem toku so zabeleženi številni odvrženi odpadki.

V zadnjem obdobju potok v spodnjem toku pogosto presuši zaradi ponikanja.

Varstveni status

Celoten potok je opredeljen kot naravna vrednota državnega pomena.

KRAŠKI POJAVI

DREVESNE VRSTE

Hrast

Pri nas je v gozdovih razširjenih pet različnih vrst hrastov: dob (Quercus robur), graden (Quercus petrea), puhasti hrast (Quercus pubescens), cer (Quercus cerris), črničevje ali črnika (Quercus ilex) in oplutnik (Quercus crenata). Najbolj razširjena sta dob in hrast, ki se pojavljata kot primes v listnatih in mešanih gozdovih. V preteklosti so pri nas uspevali predvsem nižinski gozdovi doba, ki pa so jih posekali zaradi kmetijstva. Danes je kot hrastov gozd ohranjen le še Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki in nekaj ostankov v Pomurju. Hrasti v skupni lesni zalogi slovenskih gozdov predstavljajo okoli 8 %. Hraste ogroža hrastova pepelovka.

Bukev

Bukev (Fagus sylvatica) je eno izmed najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Bukev zraste do 40 m visoko in ima premer debla do enega metra. Deblo ima sivo in gladko skorjo, na kateri so jasno vidni ostanki odpadlih vej. Popki so podolgovat, 2 cm dolgi in rjave barve. Listi so ovalni, dolgi od 4 do 10 cm. Spomladi so svetlo zeleni preko poletja pa potemnijo in postanejo temno zeleni. Bukev cveti maja, plodovi – žir – pa dozorijo zgodaj jeseni. Dobro uspeva na svežih in globokih s kalcijem bogatih tleh. Dobro uspeva tudi v senci, predvsem mlade bukve lahko več deset let rastejo v senci drugih dreves. Občutljiva je na sončne opekline, ki nastanejo, če popolnoma odstranimo okoliško drevje in so debla izpostavljena močnemu soncu.

Divja češnja

Divja češnja zraste do 25 m visoko in običajno ne preseže 0,8 m v premeru. Poznana so drevesa, ki so dosegla večje primere, vendar so to običajno domače češnje. Redko preseže starost 100 let. Ko doseže starost okoli 60 let, preneha rasti v višino in les začne počasi trohneti. Deblo poteka pogosto skoraj do vrha. Skorja je rjavosiva ali svetlosiva in tanka. Je gladka in posejana z lenticelami. Pri starejših drevesih se lubje lušči v trakovih, skorja pa razpoka. Koreninski sistem se prilagodi globini gozdnih tal. Divja češnja cveti aprila in maja ter se istočasno olista. Cvetovi so bele barve in združeni v sedeče kobule po tri. Plodovi dozorijo sredi poletja in so manjši kot pri domači češnji. Listi so enostavni, podolgovati in eliptični. Dosežejo dolžino do 12 cm. Na vrhu peclja sta dve jasno vidni rdeči žlezi.

Črni gaber

Črni gaber (Ostrya carpinifolia) je razširjen po vsej Sloveniji. Največ ga je na Krasu.

Črni gaber zraste do 20 m visoko in doseže do 50 cm premera. Izjemna drevesa so lahko debelejša. Koreninski sistem je globok in dobro razvit. Skorja je temna skoraj črna in močno razbrazdana. Listi so do 13 cm dolgi in do 6 cm široki, na robu dvakrat napiljeni. Cveti aprila in maja, plodovi dozorijo julija in avgusta. Dobro uspeva na južnih toplih pobočjih, kjer so tla revna in imajo majhno sposobnost zadrževanja vode. Potrebuje veliko sonca.

Les je trd in težak. Njegova gostota je od 860 do 920 kg/m3. Njegov les zaradi trdote ni cenjen. Črni gaber je pomemben kot pionirska vrsta, ki porašča gola strma in topla pobočja.

Smreka

Smreka (Picea abies) je najbolj številčna drevesna vrsta pri nas. Nekoč ni bila tako razširjena in je poraščala le gorske predele in hladne doline. V drugi polovici 19. stoletja so jo začeli masovno saditi tudi drugod in danes porašča skoraj vso Slovenijo z izjemo suhega obalnega dela in močvirnatih delov Panonske nižine. V lesni zalogi naših gozdov ima okoli 32 % delež. Smreka zraste do 60 m visoko. Izjemna drevesa so še nekaj metrov višja. Deblo ima rdečkasto rjavo razdrapano skorjo. Brsti so dolgi do 6 mm. Iglice so dolge 1 do 2,5 cm in so na koncu ošiljene. Če primemo v roko vejo z iglicami, nas te zbadajo v dlan. Tako smreko tudi enostavno ločimo od jelke. Smrekove iglice so štirirobe. Na veji ostanejo od 5 do 7 let, v nekaterih primerih tudi do 9 let. Moški cvetovi so na lanskih poganjkih v srednjem in zgornjem delu krošnje. So rumeno rjave ali rumeno rdeče barve. Ženski cvetovi so v socvetjih in svetlo rdeče barve na koncu poganjkov v zgornjem delu krošnje. Smreka cveti od konca aprila do konca maja, v posameznih letih zelo intenzivno. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki visijo navzdol. Storži dozorijo jeseni, vendar ostanejo zaprti.

Robinija

Robiniji (Robinia pseudoacacia) vse prepogosto rečemo napačno akacija ali neprava akacija (prevod dela latinskega imena – pseudoacacia) pa tudi bela akacija (zaradi belih cvetov). Čeprav skupaj z akacijami sodi v isto družino (metuljnice – Fabaceae), pa sta rodova povsem različna. Res pa je, da je robinija na videz nekoliko podobna nekaterim akacijam. Za razširjenost napačnega imena akacija imajo veliko zaslugo čebelarji, ki med robinije ponujajo kot akacijev med.

Robinija je drevesna vrsta, ki jo gozdarji obravnavajo kot plevel. Je tujerodna drevesna vrsta, ki se v naših gozdovih močno širi, pri tem pa izpodriva domače drevesne vrste. Robinija izvira iz Severne Amerike, v Evropo pa so jo razširili na začetku 17. stoletja. Zaradi uporabnega lesa in velike medonosnosti so jo namenoma gojili, razširila pa se je tudi v naravne gozdove.

Robinija doseže višino do 30 m in premer do 1,6 m. Pri nas ne dosega takšnih višin in večinoma doseže do 80 cm premera. Krošnja je okroglasta in redka. Koreninski sistem je plitev, gost in široko razrasel. Odganja iz korenin in tudi panja, zato jo je težko zatreti. Na koreninah se tvorijo drobni gomoljčki, v katerih so bakterije, ki presnavljajo dušik iz zraka ter ga vežejo v tla. Skorja pri mladih drevesih je gladka in siva, pri starejših pa porjavi in vzdolžno globoko razpoka. Brsti so zaščiteni s trni. Listi so do 30 cm dolgi, lihopernato sestavljeni z do 21 ovalnimi lističi. Lističi se v mokrem vremenu in ponoči zaprejo. Olista se razmeroma pozno, konec maja ali junija sočasno s cvetenjem. Cveti do 10 dni. Cvetovi so metuljasti, beli in imajo močan prijetno sladkoben vonj. Združeni so v viseča grozdasta socvetja. Plodovi so rjavi stroki, ki vsebujejo trda fižolasta semena.