Opis

Izvira na zahodnem delu Krškega hribovja, pod Hmeljniškim borštom, kjer se v povirno dolino steka več studencev. V zgornjem toku je dolina globoko vrezana v neprepustne laporne kamnine kredne starosti, potok pa dobi več pritokov z Grčevja. Dinamičen potok, ki je nekdaj gnal tri mline, oblikujejo številne brzice in tolmuni. Na mnogih mestih je opazno izločanje lehnjaka.

V spodnjem toku preide Lešnica na prepustne apnence. Pod Starim gradom je vrezala dobrih 300  metrov dolgo in 50 metrov globoko prebojno sotesko, s slikovitim nizom kaskad, brzic in tolmunov. Tu se vanj podzemsko steka potok z zakraselega pobočja Trške gore, ki ponika pod Črešnjicami. Pod sotesko se dolina razširi, tok umiri, potok pa v blagih meandrih steče do Krke.

Hidrološki podatki

• dolžina potoka: 6,9 km
• prispevno območje: 9,1 km²
• izviri: nadmorska višina cca 450 m,
• izliv: nadmorska višina156 m
• povprečen padec: 4%
• srednja letna voda: 0,144 m³/s
• večletne visoke vode: preko 10 m³/s

Živi svet

Potok je pomemben kot habitat raka koščaka, izlivni del pa kot drstišče rib, še zlasti podusti. Hitremu vodnemu toku so se prilagodili rakci postranice in več vrst vodnih žuželk: enodnevnice, vrbnice in kačji pastirji, ki se skrivajo pod kamni. Ob potoku so pogoste dvoživke (navadni močerad) in plazilci (belouška, modras). Izlivni del občasno obišče vidra, med vodnimi pticami pa siva pastirica.

Stanje

Potok je naravno ohranjen, izjema je reguliran odsek pod avtocesto.

Zaradi obremenjenosti s pesticid in gnojili, so problematični pritoki z Grčevja.

V spodnjem toku so zabeleženi številni odvrženi odpadki.

V zadnjem obdobju potok v spodnjem toku pogosto presuši zaradi ponikanja.

Varstveni status

Celoten potok je opredeljen kot naravna vrednota državnega pomena.

Priloge:

• Karta 1: Potoka Lešnica s pritoki, 1:20000
• Karta 2: Učna pot, 1:3000
• Foto 1a: V soteski pod gradom je slikovit niz kaskad in brzic
• Foto 1b:
• Foto 2: Rak koščak. Ustreza mu hladna in hitro tekoča voda zgornjega in srednjega toka Lešnice. Preko dne se skriva pod kamni v tolmunih ali v obrežnih luknjah – račinah, ponoči pa išče hrano: alge, odmrle rastline, vodne žuželke, mehkužce, ikre, mrtve ribe. Pozimi se aktivnost vode zmanjša. Parijo se jeseni. Samice nosijo jajčeca na zadku do pomladi, ko se izležejo mladiči. Med rastjo se večkrat levijo. Zrastejo do 10 cm. Prve od petih parov hodilnih nog so preobražene v škarje za prijemanje hrane in obrambo.
• Foto 3: Navadni močerad, pogosta dvoživka ob potoku

• Foto 4: Modras v skalnem pobočje pod gradom

BUKEV

Bukev (Fagus sylvatica) je eno izmed najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Če bi bili gozdovi povsem prepuščeni naravnemu razvoju, bi bukev predstavljala 58 % celotne lesne zaloge. Danes je njen delež okoli 29 %.

Bukev zraste do 40 m visoko in ima premer debla do enega metra. Posamezna drevesa lahko dosežejo večje dimenzije. Deblo ima sivo in gladko skorjo, na kateri so jasno vidni ostanki odpadlih vej. Popki so podolgovat, 2 cm dolgi in rjave barve. Listi so ovalni, dolgi od 4 do 10 cm. Spomladi so svetlo zeleni preko poletja pa potemnijo in postanejo temno zeleni. Bukev cveti maja, plodovi – žir – pa dozorijo zgodaj jeseni. Dobro uspeva na svežih in globokih s kalcijem bogatih tleh. Dobro uspeva tudi v senci, predvsem mlade bukve lahko več deset let rastejo v senci drugih dreves. Občutljiva je na sončne opekline, ki nastanejo, če popolnoma odstranimo okoliško drevje in so debla izpostavljena močnemu soncu.

Bukev je pri nas mogoče najti povsod z izjemoma slovenske Istre in na poplavnih območjih v panonski nižini. Uspeva vse do gozdne meje.

Les bukve se široko uporablja. Les slabše kakovosti je primeren za izdelavo drv in celuloze, boljši  pa se uporablja za izdelavo pohištva, parketa, kolarske izdelke in vezane plošče. Les je trd in težak ter ima gostoto od 600 do 800 kg/m3. Na prostem je slabo obstojen in potrebuje dobro zaščito. Nezaščiten bukov les na prostem propade v 4 do 6 letih. Žir se uporablja za prehrano živali in za izdelavo olja.

Bukev se uporablja tudi v okrasne namene. Obstaja več kot 70 različnih sort bukve, ki jih najdemo po številnih parkih in vrtovih v Evropi. Pri nas ima največjo zbirko Arboretum Volčji Potok, kjer je mogoče videti 15 različnih sort. Večina se jih razlikuje po barvi in obliki listov, nekatere pa po obliki rasti. Nekatere sorte ne dosežejo večjih višin in so primerne tudi za manjše vrtove.

BREZA

Navadna breza (Betula pendula) je priljubljeno okrasno drevo, ki pa ima svoj dom tudi v gozdovih, predvsem na posekah in gozdnem robu. Zaradi značilne skorje bele barve lahko breze vidimo že od daleč in so lepa popestritev gozdov, kjer med debli prevladujejo sivo rjavi barvni odtenki. Jeseni se listje obarva zlatorumeno, kar naredi breze še bolj privlačne. Pri nas je breza najpogostejša v Beli krajini, kjer tvori steljnike.

Navadna breza je listopadno drevo, ki zraste 15 do 30 m visoko. Deblo doseže premer do 50 cm, izjemoma tudi več. Skorja je bela. V mladosti je gladka in se lušči v trakovih. S starostjo in rastjo v debelino pa razpoka in razbrazdano deblo dobi sivkasto barvo. Bela barva je posledica obarvanosti plutastih celic z betulinom, ki predstavlja do 20 % zunanjega dela skorje. Skorja na mladih poganjkih je rdečkastorjava in posuta z bradavičastimi tvorbami. Mlade veje so tanke in se pogosto povešajo proti tlom. Brsti so jajčasti, majhni in lepljivi. Listi so rombaste oblike, po robu dvakrat nažagani, 3 do 7 cm dolgi in široki 2 do 4 cm. Pecelj je dolg do 3 cm. Večinoma so goli. Mladi listi so lepljivi. Moški in ženski cvetovi so ločeni, oboji pa so v obliki mačic. Moški cvetovi se razvijejo konec poletja, zacvetijo pa šele aprila in maja, ko se razvijejo tudi ženske mačice. Plodovi so majhni krilati oreški veliki do 2 mm. Dozorijo julija in avgusta. Plodovi raznaša veter. Koreninski sistem v mladosti temelji na glavni korenini, kasneje pa se razvijejo številne stranske korenine, ki pa ne sežejo globoko. Breza doživi do 100 let.

DIVJA ČEŠNJA 

Zgodaj spomladi, ko drevesa ravno začenjajo odpirati popke, lahko pri gozdovih na pobočju že od daleč vidimo bele »otočke.« To je divja češnja (Prunus avium), drevesna znanilka pomladi. V domačih vrtovih gojimo njene plemenite sorte.

Divja češnja zraste do 25 m visoko in običajno ne preseže 0,8 m v premeru. Poznana so drevesa, ki so dosegla večje primere, vendar so to običajno domače češnje. Redko preseže starost 100 let. Ko doseže starost okoli 60 let, preneha rasti v višino in les začne počasi trohneti. Deblo poteka pogosto skoraj do vrha. Skorja je rjavosiva ali svetlosiva in tanka. Je gladka in posejana z lenticelami. Pri starejših drevesih se lubje lušči v trakovih, skorja pa razpoka. Koreninski sistem se prilagodi globini gozdnih tal. Divja češnja cveti aprila in maja ter se istočasno olista. Cvetovi so bele barve in združeni v sedeče kobule po tri. Plodovi dozorijo sredi poletja in so manjši kot pri domači češnji. Listi so enostavni, podolgovati in eliptični. Dosežejo dolžino do 12 cm. Na vrhu peclja sta dve jasno vidni rdeči žlezi.

Uspeva po vsej Sloveniji. Pojavlja se posamezno ali v manjših skupinah v mešanih gozdovih, kjer je veliko drugih drevesnih vrst. Pogosta je v sredogorskih bukovih gozdovih in gozdovih gradna ter gabra. Raste do 1700 m visoko, vendar pa je nad 800 m redka. Dobro uspeva na toplih in sončnih rastiščih z bogatimi in svežimi tlemi. Suša ji ne ustreza.

Divja češnja je manjši posebnež med listavci. Poleg črne jelše je edini listavec pri nas, ki ustvari deblo skoraj do samega vrha. Pri drugih drevesnih vrstah se ta rad razdeli na več vrhov oz. vej. Veje pogosto rastejo v vencih, kot je to značilno za iglavce (smreka, jelka). Pri poškodbah tvori zaščitno smolo, ki zaščiti rano.

GABER

V Sloveniji sta v gozdovih razširjena navadni gaber (Carpinus betulus) in črni gaber (Ostrya carpinifolia). V Istri in na Krasu je razširjen kraški gaber (Carpinus orientalis).

Navadni gaber

Navadni gaber (Carpinus betulus) je razširjen po skoraj vsej Sloveniji. V skupni lesni zalogi ima 6,1 % delež.

Navadni gaber zraste do 30 m visoko in doseže premer do 1 m. Deblo je običajno vzdolžno žlebasto. Skorja je gladka in srebrno siva. Listi so dolgi do 12 cm in široki do 5 cm z dvojno nažaganim robom. Cveti aprila in maja, plodovi dozorijo oktobra. Dobro uspeva na bogatih, svežih in zmerno vlažnih tleh. Najdemo ga tudi na poplavnih tleh. Ne prenaša zbitih tal. Dobro prenaša senco, saj je sencozdržna vrsta.

HRAST