Navadna leska (Corylus avellana) je grm, ki nas konec poletja in na začetku jeseni razveseljuje s svojimi plodovi – lešniki. Ti se uporabljajo za pripravo različnih jedi, predvsem sladic. Lesko bomo najpogosteje našli ob gozdnem robu in na površinah v zaraščanju.

Navadna leska je grm, ki zraste do 8 m visoko. Je listopadni grm z močno razvejano in gosto krošnjo. Kjer se množično naseli, tvori neprehodne sestoje. Ima plitev koreninski sistem. Skorja je gladka in siva s številnimi belimi lenticelami. Listi so veliki 6 do 12 cm dolgi in široki. Zgornja stran je temnejša od spodnje, kjer so jasno vidne izbočene žile. Ob žilah so dlačice. Moški cvetovi so mačice, ki se razvijejo poleti in prezimijo. Odprejo se zgodaj spomladi. Ženski cvetovi so skriti v cvetnih brstih iz katerih izraščajo majhne rdeče brazde. Cveti od februarja do aprila, v ugodnih pogojih že januarja. Cvetni prah raznaša veter. Iz cvetov se razvijejo lešniki, ki rastejo v skupinah od 1 do 5 skupaj. Lešniki so oreški dolgi do 2 cm, v nekaterih primerih tudi do 2,5 cm, če so pogoji za rast ugodni. Ko dozorijo, takoj odpadejo.

Leska – Corylus avellana
(slika: Flora von Deutschland, Österreich und der Schweiz (1885), Biolib.de)

Leska je razširjena po celotni Evropi vse do sredine Skandinavije na severu in Kavkaza na vzhodu. Najdemo jo tudi v severozahodni Afriki. Pri nas uspeva do 1000 m nadmorske višine. Ustrezajo ji sveža, globoka in bogata tla. Ne ustrezajo ji zamočvirjena in zelo kisla tla. Ne prenese sence in dobro prenaša nizke temperature.

Leska je pionirska vrsta in zarašča opuščene kmetijske površine. V gozdu preprečuje erozijo in izsuševanje tal, z odpadlim listjem pa izboljšuje njihovo sestavo. Pomembno vlogo ima na gozdnem robu, kjer varuje gozd pred vetrolomi.

Listi so hrana za gosenice številnih metuljev. Z lešniki se prehranjujejo številne živali.

Les leske se uporablja za izdelavo košev, grabelj, košar, za kurjavo in drugo. Lešniki so bogat vir beljakovin, maščobe, ogljikovih hidratov in vitamina B6. Uporabljajo se za pripravo sladic in drugih jedi, mogoče pa jih je jesti tudi neobdelane. Za pridelavo lešnikov se uporabljajo sorte z večjimi plodovi. Različne okrasne sorte leske se sadijo v parkih in vrtovih.

Številni ljudje so alergični na cvetni prah leske. Povzroča solzenje, smrkanje in kihanje.

V gozdovih na posekah in na gozdnem robu raste bližnji sorodnik črnega bezga. To je nekoliko nižji divji bezeg (Sambucus racemosa), ki ima značilno rdeče jagode. Te predstavljajo hrano številnim gozdnim živalim.

Divji bezeg raste po vsej Sloveniji, največ pa ga je v gorskem in subalpinskem pasu vse do 1700 m visoko. Najpogosteje je na gozdnih robovih, kjer so tla sveža, rahla in humozna. Zasadi se tudi na posekah, požariščih in ob širših gozdnih cestah.

Je do 3 metre visok zelo gost grm, ki ima zelo plitev in razvejan koreninski sistem. Bogato odganja iz korenin. Zaradi tega dobro varuje tla pred erozijo. Ima 10 do 25 cm dolge lihopernato sestavljene liste s 5 do 7 do 8 cm dolgimi lističi. Cvetovi so rumenkasto zeleni v pokončnih jajčastih grozdih. Oprašujejo jih čebele muhe in veter. Cveti od aprila do junija. Iz cvetov se razvijejo rdeči plodovi, ki so hrana pticam in drugim živalim, kot so voluharice, medvedi idr.

Cvet divjega bezga

Les divjega bezga so nekoč uporabljali za izdelavo različnih izdelkov ljudske obrti. Listje se lahko uporablja za odganjanje mrčesa. Plodovi surovi niso užitni, zato jih je treba termično obdelati. Iz njih moramo pred predelavo odstraniti semena, ki so strupena. Plodovi so se uporabljali pri odpravljanju nespečnosti, saj vsebujejo snovi, ki povzročajo zaspanost.

Robiniji (Robinia pseudoacacia) vse prepogosto rečemo napačno akacija ali neprava akacija (prevod dela latinskega imena – pseudoacacia) pa tudi bela akacija (zaradi belih cvetov). Čeprav skupaj z akacijami sodi v isto družino (metuljnice – Fabaceae), pa sta rodova povsem različna. Res pa je, da je robinija na videz nekoliko podobna nekaterim akacijam. Za razširjenost napačnega imena akacija imajo veliko zaslugo čebelarji, ki med robinije ponujajo kot akacijev med.

Robinija je drevesna vrsta, ki jo gozdarji obravnavajo kot plevel. Je tujerodna drevesna vrsta, ki se v naših gozdovih močno širi, pri tem pa izpodriva domače drevesne vrste. Robinija izvira iz Severne Amerike, v Evropo pa so jo razširili na začetku 17. stoletja. Zaradi uporabnega lesa in velike medonosnosti so jo namenoma gojili, razširila pa se je tudi v naravne gozdove.

Robinija doseže višino do 30 m in premer do 1,6 m. Pri nas ne dosega takšnih višin in večinoma doseže do 80 cm premera. Krošnja je okroglasta in redka. Koreninski sistem je plitev, gost in široko razrasel. Odganja iz korenin in tudi panja, zato jo je težko zatreti. Na koreninah se tvorijo drobni gomoljčki, v katerih so bakterije, ki presnavljajo dušik iz zraka ter ga vežejo v tla. Skorja pri mladih drevesih je gladka in siva, pri starejših pa porjavi in vzdolžno globoko razpoka. Brsti so zaščiteni s trni. Listi so do 30 cm dolgi, lihopernato sestavljeni z do 21 ovalnimi lističi. Lističi se v mokrem vremenu in ponoči zaprejo. Olista se razmeroma pozno, konec maja ali junija sočasno s cvetenjem. Cveti do 10 dni. Cvetovi so metuljasti, beli in imajo močan prijetno sladkoben vonj. Združeni so v viseča grozdasta socvetja. Plodovi so rjavi stroki, ki vsebujejo trda fižolasta semena.

Robinija dobro uspeva po vsej Sloveniji do 600 m nadmorske višine. Najbolj je razširjena na Primorskem in v Panonskem delu Slovenije. Dobro uspeva na rahlih, globokih in rodovitnih peščenih tleh. Slabo prenaša sušo, vendar zahteva veliko sončne svetlobe. Zasenčenosti ne prenaša dobro. Škodujejo ji mraz, veter in sneg.

Listje in lubje robinije je strupeno. Cvetove ponekod uporabljajo v prehrani po toplotni obdelavi (cvrtje).

Robinija je velik porabnik nekaterih mineralov. Tla zelo osiromaši kalcija, fosforja in kalija, ki se shranjujejo v skorji. Zato je po poseku smiselno debla olupiti in skorjo pustiti v gozdu. Zaradi simbioze z bakterijami na koreninskih gomoljčkih bogati tla z dušikom.

Les robinije je trd, težak, elastičen in trajen. Povprečna gostota znaša 732 kg/m3. Uporablja se za vinogradniško kolje, zaradi česar so robinijo sadili na primorskem, v kolarstvu, kot gradbeni les, za železniške pragove, kot jamski les, za ročaje orodij, kurjavo in oglje. Pri gorenju sprošča veliko toplote in ne povzroča veliko dima. Robinija se uporablja za pogozdovanje in kot okrasno rastlino v hortikulturi – znanih je več različnih sort. Je zelo medonosna rastlina in njen donos lahko doseže do 7 kg na dan na posamezen panj. Medonosnost pa se med posameznimi leti razlikuje in je lahko, če vremenski pogoji niso ustrezni, tudi mnogo manjša.

Pri nas je v gozdovih razširjenih pet različnih vrst hrastov: dob (Quercus robur), graden (Quercus petrea), puhasti hrast (Quercus pubescens), cer (Quercus cerris), črničevje ali črnika (Quercus ilex) in oplutnik (Quercus crenata). Najbolj razširjena sta dob in hrast, ki se pojavljata kot primes v listnatih in mešanih gozdovih. V preteklosti so pri nas uspevali predvsem nižinski gozdovi doba, ki pa so jih posekali zaradi kmetijstva. Danes je kot hrastov gozd ohranjen le še Krakovski gozd pri Kostanjevici na Krki in nekaj ostankov v Pomurju. Hrasti v skupni lesni zalogi slovenskih gozdov predstavljajo okoli 8 %. Hraste ogroža hrastova pepelovka.

Dob

Dob (Quercus robur) bomo našli v nižinskih gozdovih, kjer so tla bolj vlažna. Uspeva ob rekah in jezerih.

Dob zraste do 45 m visoko in doseže do 2,5 m premera. Ima močan in dobro razvit koreninski sistem. Njegova skorja je sivo, v mladosti gladko, kasneje pa razpoka. Močne in globoke so vzdolžne razpoke, prečne pa so plitvejše. Listi so pernato krpati s 5 do 7 parov krp, dolgi do 15 cm in široki do 10 cm. Listi imajo kratek pecelj (0,5 do 1 cm). Cveti maja, želod dozori oktobra. Najbolje uspeva na globokih in z minerali ter humusom bogatih tleh z visoko podtalnico. Ustrezajo mu tudi občasno poplavljena območja.

Les je zelo cenjen. Je trd in obstojen. Njegova gostota znaša od 390 do 790 kg/m3. Uporablja se za gradnjo ladij (jambori), v mizarstvu, za pohištvo, v parketarstvu, gradbeništvu, za izdelavo sodov. Skorja se uporablja v zdravilstvu zaradi čreslovine in drugih zdravilnih snovi. Želod se uporablja v prehrani domačih živali.

Največji obseg ima Nujčev hrast v Gregovcah pri Bizeljskem. Njegov obseg je preko 778 cm, visok pa je 29 m.

Graden

Graden (Quercus petrea) je naša četrta najbolj razširjena drevesna vrsta. V lesni zalogi predstavlja 6,2 %. Razširjen je skoraj po vsej Sloveniji. Redko ga najdemo na dnu dolin in v kotlinah, saj ima rad nekoliko toplejša in sušnejša rastišča.

Graden zraste do 40 m visoko in doseže premer debla do 3 m. Njegova skorja je sivo in plitvo razpokana. Bolj izrazite so vzdolžne razpoke. Ustvari močno glavno korenino. Listi so pernato krpati s 5 do 9 parov krp, dolgi do 12 cm in široki do 7 cm. Listni pecelj je dolg od 1,5 do 4 cm. Cveti maja, želod dozori oktobra. Dobro uspeva na rahlih, dobro zračnih in rahlo kislih peščeno glinastih tleh. Godijo mu sveža tla, ne prenaša pa dobro zastajajoče vode. Potrebuje veliko svetlobe.

Les je nekoliko manj cenjen kot les doba, čeprav po kakovosti ne zaostaja. Njegova gostota je okoli 660 kg/m3. Uporablja se za izdelavo pohištva, parketa in sodov. Iz skorje se pridobivajo čreslovine, ki se uporabljajo za strojenje kož. Želod je hrana za domače živali (prašiče).

Zgodaj spomladi, ko drevesa ravno začenjajo odpirati popke, lahko pri gozdovih na pobočju že od daleč vidimo bele »otočke.« To je divja češnja (Prunus avium), drevesna znanilka pomladi. V domačih vrtovih gojimo njene plemenite sorte.

Divja češnja zraste do 25 m visoko in običajno ne preseže 0,8 m v premeru. Poznana so drevesa, ki so dosegla večje primere, vendar so to običajno domače češnje. Redko preseže starost 100 let. Ko doseže starost okoli 60 let, preneha rasti v višino in les začne počasi trohneti. Deblo poteka pogosto skoraj do vrha. Skorja je rjavosiva ali svetlosiva in tanka. Je gladka in posejana z lenticelami. Pri starejših drevesih se lubje lušči v trakovih, skorja pa razpoka. Koreninski sistem se prilagodi globini gozdnih tal. Divja češnja cveti aprila in maja ter se istočasno olista. Cvetovi so bele barve in združeni v sedeče kobule po tri. Plodovi dozorijo sredi poletja in so manjši kot pri domači češnji. Listi so enostavni, podolgovati in eliptični. Dosežejo dolžino do 12 cm. Na vrhu peclja sta dve jasno vidni rdeči žlezi.

Uspeva po vsej Sloveniji. Pojavlja se posamezno ali v manjših skupinah v mešanih gozdovih, kjer je veliko drugih drevesnih vrst. Pogosta je v sredogorskih bukovih gozdovih in gozdovih gradna ter gabra. Raste do 1700 m visoko, vendar pa je nad 800 m redka. Dobro uspeva na toplih in sončnih rastiščih z bogatimi in svežimi tlemi. Suša ji ne ustreza.

Divja češnja je manjši posebnež med listavci. Poleg črne jelše je edini listavec pri nas, ki ustvari deblo skoraj do samega vrha. Pri drugih drevesnih vrstah se ta rad razdeli na več vrhov oz. vej. Veje pogosto rastejo v vencih, kot je to značilno za iglavce (smreka, jelka). Pri poškodbah tvori zaščitno smolo, ki zaščiti rano.

Skorja divje češnje s številnimi lenticelami.

Češnjo v gozdu posebej negujemo in pazimo nanjo. Les divje češnje dosega visoke cene, saj je zaželen za izdelavo furnirja, pohištva in glasbil. Je rdečkasto rumen ali rdečkasto rjav. Na prostem ni obstojen. Ima gostoto okoli 570 kg/m3. Pri gorenju sprosti veliko toplote, sprošča pa tudi prijeten vonj po češnjevih cvetovih.

Divja češnja ima v gozdu pomembno vlogo. Njen opad izboljšuje lastnosti tal. Plodovi so hrana številnim pticam, ki raznašajo koščice in tako skrbijo za njeno razširjanje.

Plodove divje češnje lahko uživamo surove ali pa naredimo marmelado, kompot, sok, liker, vino, žganje, sladice. Divja češnja ima tudi številne zdravilne lastnosti. Plodovi pomagajo pri srčnih in ledvičnih boleznih in arteriosklerozi. Ugodno vplivajo na rast zob in kosti. Čistijo telo in vplivajo na delovanje ledvic in jeter. Čaj iz pecljev lajša artritis in revmatizem. Smola lajša težave s kašljem.

Bukev (Fagus sylvatica) je eno izmed najbolj razširjenih dreves v naših gozdovih. Če bi bili gozdovi povsem prepuščeni naravnemu razvoju, bi bukev predstavljala 58 % celotne lesne zaloge. Danes je njen delež okoli 29 %.

Bukev zraste do 40 m visoko in ima premer debla do enega metra. Posamezna drevesa lahko dosežejo večje dimenzije. Deblo ima sivo in gladko skorjo, na kateri so jasno vidni ostanki odpadlih vej. Popki so podolgovat, 2 cm dolgi in rjave barve. Listi so ovalni, dolgi od 4 do 10 cm. Spomladi so svetlo zeleni preko poletja pa potemnijo in postanejo temno zeleni. Bukev cveti maja, plodovi – žir – pa dozorijo zgodaj jeseni. Dobro uspeva na svežih in globokih s kalcijem bogatih tleh. Dobro uspeva tudi v senci, predvsem mlade bukve lahko več deset let rastejo v senci drugih dreves. Občutljiva je na sončne opekline, ki nastanejo, če popolnoma odstranimo okoliško drevje in so debla izpostavljena močnemu soncu.

Bukev ima gladko sivo skorjo na kateri so jasno vidne slepice.

Bukev je pri nas mogoče najti povsod z izjemoma slovenske Istre in na poplavnih območjih v panonski nižini. Uspeva vse do gozdne meje.

Les bukve se široko uporablja. Les slabše kakovosti je primeren za izdelavo drv in celuloze, boljši  pa se uporablja za izdelavo pohištva, parketa, kolarske izdelke in vezane plošče. Les je trd in težak ter ima gostoto od 600 do 800 kg/m3. Na prostem je slabo obstojen in potrebuje dobro zaščito. Nezaščiten bukov les na prostem propade v 4 do 6 letih. Žir se uporablja za prehrano živali in za izdelavo olja.

Bukev se uporablja tudi v okrasne namene. Obstaja več kot 70 različnih sort bukve, ki jih najdemo po številnih parkih in vrtovih v Evropi. Pri nas ima največjo zbirko Arboretum Volčji Potok, kjer je mogoče videti 15 različnih sort. Večina se jih razlikuje po barvi in obliki listov, nekatere pa po obliki rasti. Nekatere sorte ne dosežejo večjih višin in so primerne tudi za manjše vrtove.

Bukovo listje jeseni gozdove obarva v značilno rumeno barvo.

Najvišje bukve pri nas rastejo nad reko Krko med Dvorom in Sotesko. Posamezna drevesa presegajo višino 45 m.

Smreka (Picea abies) je najbolj številčna drevesna vrsta pri nas. Nekoč ni bila tako razširjena in je poraščala le gorske predele in hladne doline. V drugi polovici 19. stoletja so jo začeli masovno saditi tudi drugod in danes porašča skoraj vso Slovenijo z izjemo suhega obalnega dela in močvirnatih delov Panonske nižine. V lesni zalogi naših gozdov ima okoli 32 % delež.

Smreka zraste do 60 m visoko. Izjemna drevesa so še nekaj metrov višja. Deblo ima rdečkasto rjavo razdrapano skorjo. Brsti so dolgi do 6 mm. Iglice so dolge 1 do 2,5 cm in so na koncu ošiljene. Če primemo v roko vejo z iglicami, nas te zbadajo v dlan. Tako smreko tudi enostavno ločimo od jelke. Smrekove iglice so štirirobe. Na veji ostanejo od 5 do 7 let, v nekaterih primerih tudi do 9 let. Moški cvetovi so na lanskih poganjkih v srednjem in zgornjem delu krošnje. So rumeno rjave ali rumeno rdeče barve. Ženski cvetovi so v socvetjih in svetlo rdeče barve na koncu poganjkov v zgornjem delu krošnje. Smreka cveti od konca aprila do konca maja, v posameznih letih zelo intenzivno. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki visijo navzdol. Storži dozorijo jeseni, vendar ostanejo zaprti. Odpirati se začnejo februarja iz njih pa izpadajo semena s krilci. Storži preko poletja odpadejo. Smreka ima zelo plitev koreninski sistem. Korenine segajo le nekaj decimetrov globoko, so pa zato široko razvejane.

Smrekova veja z novimi poganjki.

Smreko so v preteklosti množično sadili zaradi njenega lesa. Les je mehak in elastičen, zato se ga uporablja za izdelavo pohištva, glasbil, v gradbeništvu in papirni industriji. Njegova gostota znaša od 350 do 680 kg/m3. Iz iglic pridobivamo eterična olja.

Skorja smreke je rdečkastorjava in razdrapana.

Ker smreka raste na številnih rastiščih, ki zanjo niso najbolj primerna, jo napadajo številni škodljivci in bolezni. Največje težave povzročajo podlubniki in rdeča trohnoba.  

Najvišja smreka v Sloveniji je Sgermova smreka, ki raste na Pohorju. Visoka je preko 62 m in ima obseg okoli 340 cm. Najdebelejša smreka pa je Bohinjska Kraljica (določeno leta 2021), ki ima premer 169 cm.