Potok Lešnica

Opis

Izvira na zahodnem delu Krškega hribovja, pod Hmeljniškim borštom, kjer se v povirno dolino steka več studencev. V zgornjem toku je dolina globoko vrezana v neprepustne laporne kamnine kredne starosti, potok pa dobi več pritokov z Grčevja. Dinamičen potok, ki je nekdaj gnal tri mline, oblikujejo številne brzice in tolmuni. Na mnogih mestih je opazno izločanje lehnjaka.

V spodnjem toku preide Lešnica na prepustne apnence. Pod Starim gradom je vrezala dobrih 300  metrov dolgo in 50 metrov globoko prebojno sotesko, s slikovitim nizom kaskad, brzic in tolmunov. Tu se vanj podzemsko steka potok z zakraselega pobočja Trške gore, ki ponika pod Črešnjicami. Pod sotesko se dolina razširi, tok umiri, potok pa v blagih meandrih steče do Krke.

Hidrološki podatki

• dolžina potoka: 6,9 km
• prispevno območje: 9,1 km²
• izviri: nadmorska višina cca 450 m,
• izliv: nadmorska višina156 m
• povprečen padec: 4%
• srednja letna voda: 0,144 m³/s
• večletne visoke vode: preko 10 m³/s

Živi svet

Potok je pomemben kot habitat raka koščaka, izlivni del pa kot drstišče rib, še zlasti podusti. Hitremu vodnemu toku so se prilagodili rakci postranice in več vrst vodnih žuželk: enodnevnice, vrbnice in kačji pastirji, ki se skrivajo pod kamni. Ob potoku so pogoste dvoživke (navadni močerad) in plazilci (belouška, modras). Izlivni del občasno obišče vidra, med vodnimi pticami pa siva pastirica.

Stanje

Potok je naravno ohranjen, izjema je reguliran odsek pod avtocesto.

Zaradi obremenjenosti s pesticid in gnojili, so problematični pritoki z Grčevja.

V spodnjem toku so zabeleženi številni odvrženi odpadki.

V zadnjem obdobju potok v spodnjem toku pogosto presuši zaradi ponikanja.

Varstveni status

Celoten potok je opredeljen kot naravna vrednota državnega pomena.

Priloge:

• Karta 1: Potoka Lešnica s pritoki, 1:20000
• Karta 2: Učna pot, 1:3000
• Foto 1a: V soteski pod gradom je slikovit niz kaskad in brzic
• Foto 1b:
• Foto 2: Rak koščak. Ustreza mu hladna in hitro tekoča voda zgornjega in srednjega toka Lešnice. Preko dne se skriva pod kamni v tolmunih ali v obrežnih luknjah – račinah, ponoči pa išče hrano: alge, odmrle rastline, vodne žuželke, mehkužce, ikre, mrtve ribe. Pozimi se aktivnost vode zmanjša. Parijo se jeseni. Samice nosijo jajčeca na zadku do pomladi, ko se izležejo mladiči. Med rastjo se večkrat levijo. Zrastejo do 10 cm. Prve od petih parov hodilnih nog so preobražene v škarje za prijemanje hrane in obrambo.
• Foto 3: Navadni močerad, pogosta dvoživka ob potoku

• Foto 4: Modras v skalnem pobočje pod gradom

Drevesa so rastline, ki najbolj zaznamujejo gozd. Brez njih ne bi bilo gozda. So lesnate rastline, ki imajo običajno eno navpično rastoče deblo, iz katerega izraščajo posamezne veje in so višja od treh metrov. Drevesa imajo korenine, deblo, veje in liste oz. iglice.

Drevesa imajo velik vpliv na okolje. S koreninami preprečujejo erozijo tal in z debli ščitijo pred plazovi. Z njimi lahko ščitimo polja in naselja pred močnimi vetrovi (npr. burja v Vipavski dolini). Drevesa so velik porabnik ogljikovega dioksida in proizvajalci kisika: odrasla bukev porabi dnevno 9,3 m3 ogljikovega dioksida in sprosti 9,4 m3 kisika.  

Na Zemlji je po ocenah 100.000 različnih vrst dreves, ki predstavljajo 25 % vseh rastlinskih vrst, do sedaj pa je prepoznanih 60.000 vrst. Večina jih uspeva v tropskem območju. V slovenskih gozdovih uspeva 71 različnih domačih (avtohtonih) drevesnih vrst. Od tega je 10 vrst iglavcev in 61 vrst listavcev. K tej številki pa je treba dodati še nekaj drevesnih vrst, ki izvirajo od drugod in so jih k nam prinesli v preteklosti. Te vrste nimajo večjega pomena za naše gozdove z izjemo robinije (Robinia pseudoacacia), ki je zelo agresivna in izrinja nekatere domače drevesne vrste. Najpogostejše drevesne vrste v naših gozdovih so bukev, jelka, smreka, javorji, hrasti, bori, jesen. Druge vrste so redkejše, kljub temu pa je njihova vloga velika.

Največja drevesa

Drevesa so velike rastline, katerih večji del je mrtev. Živi so vsi zeleni deli (listi, cvetovi, plodovi, veje tekočega leta), leseni deli (veje, deblo) pa so večinoma zgrajeni iz mrtvih celic. Le manjši zunanji del pod skorjo, je živ. Zaradi tega lahko drevesa dosežejo velike višine in velike starosti. Najvišje drevo na svetu (po podatkih Wikipedie) je preko 115 m visoka sekvoja, ki raste v Kaliforniji (ZDA), najdebelejše (premer debla v prsni višini) je mehiški močvirski taksodij, ki ima premer preko 11 m ter raste v Mehiki in najstarejše drevo, ki so mu zanesljivo določili starost, je eden izmed severnoameriških borov (Pinus longeava), ki je dosegel 4.844 let.

Pomen dreves za ljudi

Drevesa imajo tudi velik pomen za ljudi. Pojavljajo se kot glavni motiv v številnih pesmih in pravljicah. So sestavni del mitologije. V preteklosti so številna ljudstva častila drevesa in jim pripisovala nadnaravne sposobnosti. To izvira iz njihove dolgoživosti in spreminjanja skozi posamezne življenjske faze.

Ljudje imamo drevesa pravilom radi. Nudijo nam senco v vročih poletnih dneh, ko marsikdo zaide na sprehod v gozd. Drevesa nas ne ščitijo le pred sončno pripeko, temveč z oddajanjem vode hladijo in vlažijo zrak v gozdu. Nudijo dom številnim pticam in drugim živalim, ter nas razveseljujejo s plodovi (kostanj, žir, želod). Drevesa, ki rastejo samostojno na prostem, so zelo lep okras travnika ali vrta in številne domačije imajo pod veliko lipo, hrastom, javorjem ali drugim drevesom mizo, kjer se v poletni senci zbira družina in prijatelji.